Skrivnost sreče

Neki trgovec je poslal svojega sina k najmodrejšemu vseh mož, da bi pri njem spoznal skrivnost sreče. Deček je štirideset dni hodil po puščavi, dokler ni prišel do prelepega gradu, ki je stal na vrhu gore. Tam je živel modrec, ki ga je deček iskal.
Vendar ni našel puščavnika, kakor je sprva mislil.
Ko je naš junak stopil v dvorano, se je znašel sredi glasnega vrveža. Trgovci so odhajali in prihajali, ljudje so peli in se pogovarjali, majhen orkester je igral prijetno glasbo, sredi vsega tega pa je stala miza, obložena z najslastnejšimi jedmi tistih krajev.
Modrec se je pomenkoval s številnimi gosti in deček je moral čakati dve uri, da je prišel končno na vrsto. Modrec je najprej pozorno poslušal, ko mu je deček razlagal, kaj ga je pripeljalo v njegovo palačo, nato pa mu je razložil, da zdaj nima časa, da bi mu razkril skrivnost sreče. Dečku je nato rekel, naj se sprehodi po palači in se vrne čez dve uri.
'Vendar te nekaj prosim,' je nazadnje dejal in dal dečku v roko čajno žličko, v katero je pred tem kanil dve kapljici olja. 'Ko boš hodil po palači, drži žličko tako, da se olje ne bo razlilo.'
Deček je tako hodil gor in dol po stopniščih palače in skozi sobane, ne da za en sam hip odvrnil oči z žličke. Po dveh urah je spet stopil pred modreca.
'No,' ga je ta vprašal, 'si videl prezijske tapiserije v moji jedilnici? Si videl vrt, ki ga je mojster vrtnarstva skrbno negoval celih deset let? Si v moji knjižnici opazil dragocene pergamente?'
Deček je v zaderegi priznal, da ni videl ničesar, saj ga je ves čas skrbelo samo to, da ne bi polil tistih dveh kapljic olja, ki mu jih je zaupal modrec.
'Še enkrat boš moral obhoditi palačo. Hočem, da vidiš moje dragocenosti,' je rekel modrec. 'Človeku ne moreš zaupati, dokler ne vidiš njegovega doma.'
Nekoliko potolažen je deček spet vzel v roko žličko s kapljicama olja in šel na obhod po palači. Tokrat se je posvetil vsaki umetnini, ki je visela na steni ali bila obešena na stropu. Videl je vrtove in gorovja, ki so obdajali palačo, opazil je nežnost cvetlic, prefinjen okus in pozornost, s katero je bilo vsaki umetnini določeno mesto. Modrecu je po dveh urah do potankosti razložil, kaj je videl.
'No, in kje sta tisti kapljici olja, ki sem ti ju zaupal?' ga je na koncu vprašal moderec.
Šele ko je pogledal žličko, je deček ugotovil, da je prazna.
'Vidiš, to je edini nasvet, ki ti ga lahko dan,' je rekel modrec nad modreci. 'Skrivnost sreče je v tem, da vidiš vsa čuda sveta, a pri tem nikoli ne pozabiš na kapljici olja v svoji žlički.'''

Vir in priporočeno branje: Paulo Coelho "Alkimist"